IZIS - INŠTITUT ZA PLESNO-GIBALNO TERAPIJO, POMOČ Z UMETNOSTJO, SONARAVNO BIVANJE, IZOBRAŽEVANJE IN SVETOVANJE info@izis.si 00386 30 799 444

Plesno-gibalna psihoterapija

“Vidimo luč, ki se prekriva in meša s sencami; občutimo veselje, ki se poraja iz obžalovanja, sedanjost med preteklostjo in prihodnostjo. Med vsemi nasprotji je občutje gibanja, ki obnavlja jasnost vsake izkušnje.”                                                                 (Irmgard Bartenieff, pionirka plesno-gibalne psihoterapije )

KAJ JE PLESNO–GIBALNA PSIHOTERAPIJA in KAKO POTEKA ?

Plesno-gibalna terapija oziroma psihoterapija (v uporabi sta oba pojma) sodi v skupino ustvarjalnih umetnostnoterapevtskih pristopov, kamor sodijo tudi likovna, glasbena in dramska terapija, v ZDA tudi terapija s pomočjo poezije, vedno bolj se uveljavlja tudi integrativna umetnostna terapija oziroma multimodalna ekspresivna umetnostna terapija. Hkrati pa je plesno-gibalna psihoterapija tudi hitro razvijajoča se sodobna psihoterapevtska usmeritev. V Sloveniji je plesno-gibalna psihoterapija eden izmed s strani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo priznanih psihoterapevtskih pristopov. Plesno-gibalni psihoterapevti smo zavezani standardom Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) ter tudi standardom Evropske zveze za plesno-gibalno terapijo  (EADMT) in Evropske zveze za psihoterapijo (EAP).

V procesu plesno-gibalne psihoterapije lahko v varnem zavetju psihoterapevtskega odnosa raziskujemo sami sebe in odnose z nam najbližjimi osebami. V plesno-gibalni psihoterapiji poteka to raziskovanje ne le skozi pogovor, pač pa tudi s pomočjo gibanja, lahko tudi ob vključevanju drugih umetnostnih medijev (kot npr. glasba, likovnost, drama,…). Umetnost in ustvarjalnost imata  pomembno vlogo, saj pomembno pripomoreta k aktualizaciji možnosti za zdravljenje in razvoj vsakega posameznika. 

Vse umetnostne terapije v veliki meri poudarjajo multisenzornost –  pomen in vlogo različnih čutov. Plesno-gibalna terapija pa se v še večji meri kot ostali umetnostnoterapevtski pristopi navezuje na telo in gibanje. Gibanje je v plesno-gibalni psihoterapiji razumljeno predvsem kot prvinski in najbolj »naraven » način komuniciranja, kot tako je zelo  primerno za raziskovanje in izražanje čustev ter  vseh nezavednih vsebin. Vsako gibanje je potencialno komunikacijsko in v tem leži posebna moč plesno-gibalne psihoterapije.

V procesu plesno-gibalne psihoterapije je v ospredju nebesedna komunikacija, ki naslavlja  najgloblje plasti posameznikovega doživljanja in identitete. Proces komunikacije poteka v plesno-gibalni psihoterapiji  kot uglaševanje, zrcaljenje, posnemanje,  izmenjava in izmenjava z dodajanjem. Skozi naraščajočo dinamiko interakcij/e se razvije nebesedni dialog, iz njega vznikajo teme. V procesu plesno-gibalne psihoterapije nebesedno komunikacijo povezujemo s simboli in besednim izražanjem, skozi gibanje odkrivamo različne pomene in smisel.

Podobno kot ostale umetnostne terapije se tudi plesno-gibalna psihoterapija razvija na temeljih razvojno psiholoških in odnosnih (objektno-relacijskih) teorij, kar povezuje s teorijami o gibanju in teorijami ustvarjalnosti. Utemeljena je v zakladnici spoznanj različnih znanosti, hkrati pa razvija tudi svoje specifične plesno-gibalno psihoterapevtske poteze. Učinkovitost plesno-gibalne psihoterapije je vedno bolj pogosto preverjana in potrjena tudi z različnimi raziskavami. Temeljne teoretične predpostavke plesno-gibalne psihoterapije, ki so bile v začetkih in zgodnjem obdobju razvoja plesno-gibalne psihoterapije predstavljene bolj kot “intuitivne predpostavke” pionirk in pionirjev plesno-gibalne psihoterapije, so danes utemeljene kot sodobna  znanstvena spoznanja in so plod sodelovanja  različnih znanstvenih področij. Poudariti velja  predvsem spoznanja “medosebne nevrobiologije”, v povezavi s spoznanji o razvoju zgodnje navezanosti in spoznanji afektivne in kognitivne nevroznanosti. Pri tem so pomembna tudi spoznanja in teorije o zrcalnih nevronih, telesnem spominu, teorije o razvoju igre in nenazadnje transdisciplinarni pristop pri povezovanju vseh znanosti  od fizike, anatomije, biologije, kemije do humanističnih ved. Ključna so spoznanja različnih znanstvenih področij o interakciji, komunikaciji in intersubjektivnosti, saj biti človek pomeni biti v odnosu. V zvezi s tem so poudarjene posameznikova odgovornost, motivacija in ustvarjalnost, s tem pa tudi moč in zmožnost za spremembe. 

Posameznik, ki prijaha na terapijo, prinaša v terapevtski prostor in srečanja vsebine oziroma teme kot tudi načine in dinamiko gibanja: on oziroma ona sam/a gibanju in izražanju tudi pripisuje pomene. Za razliko od besedne psihoterapije proces plesno-gibalne psihoterapije v večji meri in bolj intenzivno vključuje različne čutne izkušnje: zaznavanje dotika, toplote, vonja; bližine in oddaljenosti, zaznavanje in občutenje položaja udov/telesa v prostoru, sluh, vid. V procesu plesno-gibalne psihoterapije pozornost usmerjamo tudi na najmanjše in najbolj temeljne gibalne procese: na dihanje in kontrolo dihanja, ritem, drže telesa, položaje in kretnje, mišične napetosti. Gibanje delov telesa in celega telesa je prav tako pomembno kot očesni stik in pozornost. Ni “pravilnega” in “nepravilnega” gibanja.   Gibanje je lahko povsem enostavno, preprosta kretnja iz vsakdanjega življenja; lahko pa gre za za bolj raziskujoče gibanje, le to se lahko razvija v različnih ravneh z različnimi poudarki in raznoliko dinamiko. Gibanje je lahko bolj ali manj  počasno ali zadržano; poteka lahko na mestu, morda predvsem kot raziskovanje osebnega prostora ali kot razvoj medosebnega prostora, prav tako kot gibanje v in po širšem prostoru. Gibanje je lahko bolj ali manj tekoče ali nihajoče, lahko je  dinamično, hitro, sunkovito; lahko je bolj ali manj težko, morda poudarjeno ali prepuščajoče; lahko pa je tudi lahkotno, dvigajoče, rastoče.  Iz vidika kvalitete gibanja v odnosu do prostora  je gibanje lahko bolj ali manj usmerjeno ali neusmerjeno, v prostoru riše ali pušča različne sledi (ravne linije, vijuge ipd..), prav tako oblikuje in ustvarja različne oblike.

Delo poteka  tudi s vključevanjem različnih plesno-gibalno psihoterapevtskih pripomočkov in materialov (blago različnih kvalitet, senzorne vrečke, rute, šali, palice, žoge in tudi drugi materiali – naravni materiali, slike in fotografije, mali ritmični in drugi inštrumenti…), ob vključevanju glasbenih, likovnih, dramskih in drugih umetnostnih prvin (npr. poezije). Gibanje vedno odraža pomene, ki se  navezuje na vsebine in asociacije, ki jih v terapevtski prostor in srečanje prinaša ali znotraj tega odkriva klient. V procesu vznikajo gibalne metafore in simboli, nosilci pomena, ki jih posameznik skozi nebesedno in besedno raziskovanje vedno znova oblikuje v smiselno pripoved. Vse to podpira celostno integracijo posameznika, odkrivanje smisla in razvoj smiselne življenjske orientacije.

Proces plesno-gibalne psihoterapije poteka torej v veliki meri  nebesedno, s pomočjo gibanja,  hkrati pa nebesedne izkušnje in uvide povezujemo z besednimi.  Za  vključitev v plesno-gibalno psihoterapijo ni potrebno nobeno plesno predznanje ali posebne gibalne sposobnosti oz. spretnosti,  saj je gibanje prvinski način komuniciranja vseh živih bitij. Plesno-gibalna psihoterapije ne pomeni, da boste “morali plesati”. Gotovo pa vas bom spodbujala k raziskovanju gibanja, pri čemer pa (glede poteka, predlogov, možnosti, načina raziskovanja)  aktivno participirate. Gibanje so tudi najmanjši gibi; to so tudi temeljni življenjski procesi, kot je npr. dihanje. Ali pa npr. temeljna gibanja kot je npr. hoja. Gibanje je tudi sprememba drže telesa, položaja, odločitev za smer gibanja ipd. Je tudi odločitev in izvedba – kje, kako ipd. boste sedeli, stali, …..Vsekakor sam proces in potek dela aktivnost soustvarjate, pri čemer vas spodbujam k temu, da ste aktivni; kot spodbuda in za raziskovanje so vam na voljo različni materiali, pripomočki, gradiva. 

Potek posameznega terapevtskega srečanja kot tudi celoten proces je odvisen predvsem od posameznika/skupine, zato se način izvajanja kot tudi trajanje in potek posameznih srečanj in procesov med seboj lahko precej razlikujejo. O ključnih elementih in poteku srečanja se posameznik /skupina in psihoterapevt dogovorimo. Izhodišča za terapijo so vedno potrebe in  želje klienta, seveda pa vam podajam predloge, vas spodbujam, zastavljam tudi izzive.  

PROCES PGP poteka  v več dinamičnih fazah, zelo poenostavljeno ga lahko orišemo kot sledi spodaj. Trajanje je lahko tudi več let; odvisno tudi od tega, zaradi česa prihajate, kakšne dogovore sprejmemo.

  1. PRVO SREČANJE (ALI NEKAJ TEH) – vzpostavitev in razvoj stika, ocena, dogovori.
  2. OBLIKOVANJE ZAUPANJA  SKOZI  „DELOVNI ODNOS“ : izražanje občutij,  čustev, „razkrivanje“, „odkrivanje“, …
  3. GIBANJE – PROCES RAZISKOVANJA IN SPREMEMB : razvoj gibalnega repertoarja, raziskovanje novih možnosti izražanja in funkcioniranja,  „novih veščin“, odkrivanje novih pogledov,…
  4. PREIZKUŠANJE NOVIH ODLOČITEV IN PRISTOPOV – „zdravilni ples“, odkrivanje pomenov, novi začetki, nove zgodbe,
  5. SLOVO ( priprava na zaključek, prehod ….zaključni/ poslovilni „ples“/obred).

Uporabljamo različne INTERVENCIJE, ki jih lahko nekako zelo na splošno opredelimo v okviru spodaj navedenih točk:

  1. Skozi UGLAŠEVANJE IN ZRCALJENJE začutimo kvaliteto posameznikovih nebesednih namigov – vzpostavimo skupno pozornost in emocionalno povezanost. „Folow the lead of the klient“.
  2. DIALOG: Temeljni „gibalni besednjak“ pomaga graditi nadaljnji odnos: skozi gibanje se postopoma razvija izmenjava, razvijamo variacije, terapevt v gibanje dodaja lastno kvaliteto,  razvije se ritem, igra, gibalni dialog..
  3. RAZISKOVANJE, RAZŠIRJANJE IN RAZVOJ GIBANJA- STIMULACIJA, AKTIVACIJA, MOBILIZACIJA. POVABILO IN IZZIV! Spodbude k temu, da odkrivamo in raziskujemo nove gibe, kombinacije. Funkcionalno in ekspresivno.
  4. OD NEBESEDNEGA K BESEDNEMU  – OD SIMPTOMATSKEGA K SIMBOLNEMU.
  5. ZAKLJUČNI RITUAL – „PREHOD“

Pogosto torej terapevtsko srečanje sledi okvirni strukturi “uvod, osrednji del in zaključek”, pri čemer pa so lahko pri delu z različnimi posamezniki in skupinami tudi velike razlike. Spodaj opisana struktura je dokaj značilna za skupinsko obliko PGP; pri individualnem delu sam način dela v veliki meri izhaja iz potreb posameznika, dogovora, ocene, proces se razvija zelo prilagojeno individualnim potrebam, zato se lahko potek srečanj_a zelo razlikuje.  Kljub temu pa lahko v vsakem procesu (tudi skozi daljši čas) opredelimo neke temeljne elemente in prepoznavamo torej tudi elemente v okviru strukture,  ki je predstavljena zgoraj oziroma jo opišem  spodaj. Opis služi kot poenostavljena predstavitev.

V uvodnem delu poteka uglaševanje s poudarkom na razvoju občutka varnosti in zaupanja. Uglaševanje se prepleta z ogrevanjem in ozaveščanjem. Po uvodnem pogovoru /dogovoru  začnemo z dihanjem in preprostim gibanjem, ki ju lahko izhodiščno v večji meri vodi ali usmerja terapevt, kasneje pa se gibanje razvija tudi s pomočjo izmenjave vodenja oziroma nastaja v dlje časa trajajočem odnosu/skupini samo. Postopoma se razvija bolj aktivno, intenzivno gibanje – le to lahko bolj ali manj poveča hitrost bitja srca, pospeši dihanje, dvigne krvni tlak in vključuje različne dele telesa. Ogrevanje lahko vključuje izmenjavo napetosti in sprostitve, ozaveščanje dihanja in povezanost dihanja ter gibanja. Lahko se osredotoča na telo (celo telo/deli telesa, kretnje, drže, iniciacija gibanja) in se razvija kot gibanje v osebnem, medosebnem in širšem prostor. Poteka lahko kot gibanje v različnih ravneh, smereh, z ustvarjanjem različnih vzorcev in oblik; v različnem tempu, bolj ali manj tekoče ali zadržano. Gibanje je lahko usmerjeno s strani terapevta in sicer s pomočjo odprtih vprašanj, ki spodbujajo k različnim gibalnim odgovorom.

V osrednjem delu poteka nadaljnje raziskovanje doživljanja in vsebin, ki jih prinaša(jo) posameznik(i). Plesno-gibalni psihoterapevt na podlagi opazovanja klientovega gibanja z lastnimi nebesednimi in besednimi odzivi zastavlja raznolike »izzive«, ki so naravnani na gibe/gibanja, ki izvirajo iz posameznika ali tudi vznikajo na ravni skupinske dinamike ter spodbujajo razvoj tega gibanja oziroma povezanih vsebin in dinamike. Posameznik ima možnost na sebi lasten način, v odnosu do prostora, terapevta, materialov (pri delu v paru in skupini pa tudi v odnosu do drugih udeležencev terapije), preizkušati, raziskovati in reflektirati gibanje celega telesa in delov telesa. Raziskovanje gibanja vključuje različne drže in položaje, gibanje telesa v prostoru in v odnosu do…; hitrost/tempo, različne načine gibanja, ritem, simbolizem. Na ta način poteka spoznavanje in tudi predelovanje doživljanja, občutkov, čustev, podob, stališč, ki vznikajo skozi gibanje in odnose. Proces poslušanja sebe, odpiranja in sporazumevanja z drugim/i poteka s pomočjo ritma, s pomočjo improvizacije ali pa tudi skozi bolj strukturirane dejavnosti. Gibanje se  v osrednjem delu terapevtskega srečanja vedno bolj povezuje s pomeni, razvija se simbolizacija, vznikajo gibalne metafore. To povezuje do tedaj nezavedno z zavestnim ter ob spoznavanju omogoča tudi predelovanje vsebin ter odpira vrata za nove uvid, transformacijo, spremembo.

V zaključnem delu srečanja je v ospredju refleksija in nato »prizemljevanje« oziroma »sidranje« uvidov ter priprava na prehod v vsakodnevno stvarnost. V procesu refleksije in sporazumevanja med psihoterapevtom in klientom oziroma med posamezniki v skupin se oblikuje pripoved, poteka predelovanje vsebin in oblikovanje pomenov. Tudi to lahko poteka na različne načine. Pomembno pa je, da je klient tisti, ki odkriva pomene in smisel. Terapevt je tukaj zato, da mu na različne načine prisluhne, ga spremlja in podpira. 

Iz vidika varnosti klientov in ustreznega poteka plesno-gibalne psihoterapije je ključno, da je psihoterapevt_ka ustrezno usposobljen ter da svoje delo izvaja pod  supervizijo oziroma se redno izpopolnjuje,  tudi v sodelovanju z drugimi strokovnjaki  (psihologi_ je, socialni delavci_ke, spec. psihiatrije, klinični psihologi …).

Plesno-gibalno psihoterapijo v Inštitutu IZIS  izvajam Alenka Lin Vrbančič Simonič, univ. dipl. pedagoginja in  filozofinja, specialistka za  pomoč z umetnostjo, logoterapevtka in registrirana plesno–gibalna psihoterapevtka (ZPGTS/EADMT). Imam več kot 25 let izkušenj in sem tudi dodatno ustrezno usposobljena za delo z otroki, mladostniki in družinami. Več o meni lahko preberete TUKAJ

O tem, kaj me vodi pri mojem delu pa TUKAJ Kaj me vodi pri psihoterapevtskem delu 

Za več informacij pokličite  –  030 799 444  ali mi pišite alenka.lin.simonic@izis.si 

Plesno-gibalni psihoterapevti se  v Sloveniji združujemo v Združenju plesno-gibalnih psihoterapevtov Slovenije. Plesno-gibalna psihoterapija je v Sloveniji eden izmed s strani Slovenske krovne zveze priznanih psihoterapevtskih pristopov. Več  o tem, tudi o standardih izobraževanja ter drugih pogojih povezanih z izvajanjem plesno-gibalne psihoterapije oziroma psihoterapije nasploh najdete na spodnjih povezavah.

ZPGTS – Združenje plesno-gibalnih terapevtov Slovenije

SKZP – Slovenska krovna zveza za psihoterapijo

EADMT – European Association Dance Movement Therapy

EAP – European Association for Psychotherapy